Ali je Božiček nastal po navdihu resnične osebe? Od kod izvira tradicija božičnega drevesa? Odgovore na ta vprašanja (in še veliko več) dobite v našem blogu!

5 december 

Od kod izvira Božiček? 

Kaj vam najprej pade na pamet, ko pomislite na božič? Mogoče se spomnite veselega moža, oblečenega v rdeče, znanega tudi kot Božiček! Ali pomislite na Miklavža ali na dedka Mraza? Če ste zmedeni, niste edini. V čem je torej razlog za zmedo? Od kod prihaja Božiček in kako je postal tako priljubljen, kot je danes? 

Vse se začne s svetim Miklavžem in njegovo zgodbo, ki je stara več sto let. Večina zgodb pravi, da je bil sveti Nikolaj oz. Miklavž škof, rojen okoli leta 270 n. št. blizu mesta Mira v današnji Turčiji. Postal je znan zaradi svoje dobrodelnosti do otrok in revnih, do renesanse pa je bil eden najbolj priljubljenih svetnikov v Evropi. Poznali so ga zlasti na Nizozemskem, kjer je imel tudi po reformaciji prav posebno mesto. 

Ko so nizozemski priseljenci prišli v Ameriko, so s seboj prinesli Sinter Klaasa (nizozemski izraz za svetega Miklavža), od tam pa prihaja Santa Claus, ki ga pri nas imenujemo Božiček. Do leta 1800 je lik Božička postajal vedno bolj priljubljen, vendar je imel še vedno veliko različnih lastnosti in videzov, od majhnega, prisrčnega škrata do strašljive ogromne figure. Pesem »To je bila noč pred božičem« je izvor številnih značilnosti Božička, kot jih poznamo danes, saj govori o veselem škratu, ki hodi po dimnikih, prinaša darila in leti od hiše do hiše na saneh, ki jih vlečejo čarobni severni jeleni. Zveni znano?

Prve risbe veselega in debelega Božička v rdeči obleki so se pojavile leta 1881 v časopisu Harper’s Weekly. Toda vse to je bilo značilno za Ameriko. Kako se je torej ta podoba Božička razširila po vsem svetu? 

To je predvsem zasluga nikogar drugega kot podjetja Coca-Cola. Leta 1931 je podjetje zagnalo ogromno trženjsko kampanjo z oglasi, ki so prikazovali Božička takšnega, kot ga poznamo danes: okroglega, veselega starčka z veliko belo brado in seveda rdečo obleko z logotipom podjetja. Coca-Cola se je od takrat držala te upodobitve, ki se je po drugi svetovni vojni razširila po vsem svetu skupaj z ostalo ameriško popularno kulturo. Ta podoba se je marsikje pomešala z lokalnim tradicionalnim likom Božička. Na Danskem na primer Božiček nosi rdeča oblačila, potuje na letečih saneh, ki jih vlečejo severni jeleni, in prinaša darila, VENDAR ne živi na severnem tečaju – ampak na Grenlandiji. 

Tisti, ki navsezadnje skrbijo za to, da Božiček še naprej živi med nami, pa ste vi in vaši otroci. Če ne bi bilo generacij staršev, ki otroke učijo verjeti v Božička, bi ga verjetno že pozabili. 

 

13 december: 

Dan svete Lucije 

Dan svete Lucije praznujemo 13. decembra, ki je bil po julijanskem koledarju datum zimskega enakonočja. Ta dan je praznik luči oz. svetlobe v temnih mesecih. Pomemben je bil in je še vedno zlasti v skandinavskih deželah, kjer so nekatere stare tradicije še vedno žive. 

Sveta Lucija je bila rojena v Sirakuzah na Siciliji okoli leta 300 n. št. Večina izročil govori o tem, da je živela krščansko življenje in umrla mučeniške smrti ter se ni želela odreči svoji veri in devištvu do poroke. Je uradna zavetnica Sirakuz, v različnih delih Italije in drugih katoliških državah pa praznujejo njen dan na različne načine. 

V Skandinaviji je temelj tradicije, ki se je ohranila do danes, ideja svetlobe oz. luči v temnih mesecih. Praznovanje dneva svete Lucije je še posebej prisotno na Švedskem, kjer vsako mesto izbere nevesto Lucijo. Povorke ob dnevu svete Lucije so zelo pogoste tako na Švedskem kot na Danskem; povorko vodi nevesta Lucija v beli obleki, s krono iz listov zimzelene rastline in svečami na glavi. Preostali udeleženci v belih oblačilih s svečami v rokah počasi sledijo nevesti, procesija pa poje pesmi v čast sveti Luciji.

Običaj povork na dan svete Lucije je sestavni del božičnih proslav, zlasti v vrtcih in šolah, kjer otroci s svojimi lučmi romajo po zatemnjenih hodnikih ter pojejo pesmi o sveti Luciji in svetlobi v temi. Zaradi varnostnih razlogov so sicer danes sveče v proslavah z majhnimi otroci zamenjale električne svetilke. 

 

17 december: 

Izvor božičnega drevesa 

Tradicija vnašanja zimzelenih rastlin v naše bivalne prostore sega veliko dlje, kot si morda mislite. Že dolgo pred krščanstvom so zimzelene rastline imele posebno simboliko za naše prednike, zlasti v zimskem času. V različnih kulturah so simbolizirale različne stvari – v nekaterih so verjeli, da zimzelene rastline odganjajo zle duhove in čarovnice, medtem ko so v mnogih severnoevropskih državah, kjer so bile zime temne in dolge, simbolizirale življenje, ki bo spomladi znova vzbrstelo. 

Zasluga za tradicijo božičnega drevesa, kot ga poznamo danes, se na splošno pripisuje Nemcem. Njihova navada, da v hišo prinesejo zimzeleno drevo ter ga okrasijo z okraski in lučmi, sega v 16. stoletje. Nemški priseljenci so tradicijo prinesli s seboj v Ameriko in Kanado, okrašeno božično drevo pa je postalo priljubljeno tudi v Združenem kraljestvu (in v visoki družbi v Ameriki) sredi 19. stoletja, in to zaradi …  kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta!

Po tem, ko so jih narisali v Londonskih novicah, kako stojijo z otroki okoli okrašenega božičnega drevesa, se je tradicija šele zares razvila. Viktorija in Albert sta bila izjemno priljubljena, njuno življenje pa so ljudje pogosto brez premisleka posnemali in njun idilični družinski portret pred božičnim drevesom ni bil nobena izjema. Viktorija je bila tako priljubljena, da ji danes pripisujejo tudi zasluge za nošenje belih poročnih oblek. 

Po izumu in komercializaciji elektrike je daljša osvetlitev božičnega drevesa postala lažja in na številnih javnih trgih so se začela množično pojavljati velika in osvetljena drevesa. Znamenito Rockefellerjevo božično drevo v New Yorku so prvič prižgali leta 1933 (prvo majhno drevo je bilo tam postavljeno že leta 1931), danes pa je ogromno drevo okrašeno z več kot 25.000 lučmi. 

 

23 december: 

Božične tradicije v različnih državah 

Ali ste vedeli, da v različnih delih Skandinavije nastavljajo hrano za tamkajšnjega škrata? Skandinavski škratje se razlikujejo od ameriških palčkov, ki so pogosto upodobljeni v filmih; po videzu so precej podobni vrtnim škratom. Škrat je ostanek stare skandinavske folklore, po kateri je veljal za hišnega varuha/duha. Lahko je bil tudi hudoben ali krut, zlasti če so z njim ravnali grdo. Da bi bil škrat srečen, so mu prebivalci hiš in kmetij ponujali kašo in drugo hrano. Tudi ta tradicija se je prenesla v današnji čas.

V Avstriji in sosednjih alpskih regijah, tudi v Sloveniji, imamo precej zastrašujočo figuro, imenovano parkelj oz. v Avstriji Krampus. Gre za rogato, kosmato demonsko bitje z velikimi kremplji, ki je znan kot spremljevalec svetega Miklavža. Medtem ko sveti Miklavž nagrajuje pridne otroke, parkelj kaznuje poredne otroke (metoda korenčka in palice). Podobnih figur je več, denimo Knecht Ruprecht v Nemčiji in Zwarte Piet na Nizozemskem, a zdi se, da nobena ni tako zastrašujoča kot naš parkelj in sosednji Krampus. 

V mnogih državah je božični čas poln svetlobe in hrane. Na Filipinih denimo v mestu San Fernando praznujejo festival luči Ligligan Parul, med katerim enajst vasi tekmuje v izdelavi najbolj dovršenih kalejdoskopskih velikanskih svetilk (v premeru merijo do 6 metrov). V Kolumbiji praznujejo dan sveč, ki označuje začetek božične sezone, ljudje pa na svoja okna in vrtove postavljajo papirnate svetilke in sveče v čast Devici Mariji. V Washingtonu vsako leto na travniku pred Belo hišo postavijo ogromen svečnik menoro, da bi obeležili osemdnevni praznik hanuko, vsako noč pa prižgejo eno svečo. 

V Venezueli na božični mizi najdemo tamales, na Japonskem nastaja nova tradicija uživanja jedi iz restavracij Kentucky Fried Chicken za božično večerjo, v Avstraliji in na Novi Zelandiji pa se družine pogosto zbirajo za tradicionalni božični žar, saj je božič na južni polobli sredi poletja.

 

Se preprosto ne morete naveličati praznične čarobnosti? Obiščite naša  božična bloga z recepti za praznične slaščice in zabavnimi božičnimi DIY idejami za vas in vaše otroke.