Kako naj se pripravim na porod? Kako bo porod potekal? Kaj pa po porodu? Ta in številna druga vprašanja rojijo po glavi večine nosečnic. Mnogokrat se prikrade tudi strah in najučinkovitejša obramba je priprava, tako fizična kot mentalna, ter opremljenost z relevantnimi in preverjenimi informacijami.
Zanje smo prosili izkušeno babico in mednarodno certificirano svetovalko za dojenje, Polono Farkaš, ki že od začetka službene poti pred 11 leti sodeluje tudi pri šoli za starše v Bolnišnici Postojna. V pogovoru nam je odgovorila na nekaj vprašanj glede priprave na porod, o samem porodu in poporodnem obdobju.
Kaj so tista ključna sporočila, poudarki, ki jih že vrsto let predajate (bodočim) staršem v šoli za starše?
Predvsem staršem polagam na srce, naj ne komplicirajo, naj bodo spontani in intuitivni, naj delujejo v prid svojega otroka. Dejstvo je, da so oz. bodo oni starši, torej odgovorni za otroka in tako zgled že od prvega dne.
Rojstvo je edinstvena izkušnja ženske. Kako naj se nosečnica pripravi na porod?
Še bolj kot fizična – zdravim nosečnicam priporočamo varne aktivnosti od vsaj pol ure do ene ure na dan – je pomembna psihična priprava. Nosečnice se lahko začnejo pripravljati na porod že pred samo nosečnostjo oz. takoj, ko je ta v načrtu. Joga, meditacija, vizualizacija, pozitivne misli ... to je vse, kar jih lahko zelo dobro pripravi na porod. Pa seveda zavedanje, da se lahko nanj pripravijo le one same in nihče drug. Skratka, pozitivne misli in naj ne dovolijo, da strah prevzame nadzor nad njihovim telesom. To je tisto, kar lahko nosečnico pripelje do pozitivnega izida oz. pozitivne izkušnje.
Verjetno je tudi porodni načrt neke vrste mentalna priprava, vizualizacija poroda. Ga priporočate?
Da, babice smo porodnih načrtov zelo vesele, v kolikor gre za lasten načrt porodnice, ki izraža njene želje in ne nekaj, kar je vzela s spleta, saj se velikokrat izkaže, da potem določenih stvari v načrtu sploh ne razume. Seveda je povsem normalno, da česa ne razumejo, a v tem primeru naj poiščejo informacije iz relevantnih virov, naj bodo realne, predvsem pa naj poslušajo svoj notranji glas.
»Bodite pozitivne, vesele, ne berite forumov, ampak zgolj informacije iz preverjenih virov. Vse, kar slišite od prijateljev, znancev, mam in drugih laikov dajte na rešeto in zase uporabite le tisto, kar ustreza vam. V resnici vsak človek zase ve, kaj je tisto, kar si želi, zato v tem hitrem tempu ne preslišite svojega notranjega glasu. Ne prepustite se strahu, ki je naš največji sovražnik. Ko se zalotite pri morebitnih negativnih mislih, jih ustavite in preusmerite na nekaj lepega ter si recite "vse bo v redu". Morebitne težave sprejmite kot izzive, ki vas pripeljejo do novih izkušenj. In vedno imejte v mislih dobrobit svojega otroka,« polaga na srce nosečnicam babica Polona Farkaš.
Kaj pa dihalne vaje, je dobro, da nosečnice vadijo že pred porodom? Za nosečnice se zelo priporočajo tudi vaje za trening medeničnega dna …
Dihalnih vaj se ne moreš naučiti čez noč. Seveda v porodni sobi porodnice ves čas spodbujamo k pravilnemu dihanju in dihamo z njimi. Je pa zelo priporočljivo, da ženska vadi dihanje že prej. Te vaje vedno pokažemo tudi v šoli za starše in priporočamo, da z njimi dihajo tudi njihovi partnerji, ki jih v porodni sobi spodbujajo in spomnijo na pravilno dihanje.
Keglove vaje, torej vaje za krepitev mišic medeničnega dna, pa se za ženske priporočajo že od malih nog. Praktično bi morali te vaje naučiti že deklice, saj se predvideva, da bodo enkrat postale mamice. Nosečnost in porod namreč zelo bremenita medenično dno. Mišice se raztegnejo, lahko pride tudi do poškodb in prav je, da jih redno čvrstimo, že veliko pred zanositvijo. Tu lahko omenim slovensko aplikacijo za pametne telefone URIVITA, ki je lahko v pomoč pri teh vajah in služi kot opomnik. Sicer v nosečnosti priporočamo bolj vzdrževanje forme in ne nadgradnje vadbe. Po porodu pa lahko z njimi nadaljujejo takoj, ko izzvenijo vsi neprijetni občutki v nožnici, presredku. Inkontinenca oz. nehoteno uhajanje urina po porodu je zelo pogosta težava in s starostjo se tveganje zanjo le še stopnjuje, zato je redno izvajanje Keglovih vaj zelo priporočljivo. Vedno bolj se priporočajo tudi moškim.
Kaj pa potem, ko je nosečnica enkrat v porodni sobi in jo poleg vseh vznemirljivih občutkov pogosto preveva tudi strah. Kako jih babice pomirite, spodbujate? Imate kakšne svoje metode?
Ves čas se trudimo delovati zelo umirjeno. Sama jim vedno povem, da če bo prišlo do situacije, ki bo zahtevala hitro ukrepanje, bomo ustrezno odreagirali, zato njej ni treba skrbeti za to. Na nas je odgovornost, da poskrbimo zanjo, njena vloga pa je, da spravi otroka na svet. Ves čas jih spodbujamo in vemo, da ženske, sploh tiste, ki se ne poslužujejo epiduralne analgezije, lahko pridejo do točke, ko se jim zdi, da ne zmorejo več. Takrat je zelo pomembno, da jih spodbujamo, jim razložimo potek, se postavimo v njihovo vlogo, jih razumemo in nato na pozitiven način vodimo čez najtežji del poroda. Včasih jih moramo tudi postaviti pred dejstvo, da je zdaj to to, da morajo speljati do konca in roditi otroka, ker drugače ne gre (smeh).
Glede nekih posebnih metod, kaj bom v določenem trenutku rekla porodnici … nisem nikoli razmišljala. Gre za zelo spontan proces, ki se lahko v trenutku iz ene situacije prelevi v drugo. Pri tem je pomembno, da babica nikoli ne izgubi glave in je vedno korak pred dogajanjem. Po letih izkušenj natančno ve, kaj je treba v določeni situaciji storiti, in dejstvo, da smo v porodnišnici, nam, babicam, zagotavlja, da imamo v primerih, ko kaj ne gre po načrtih, okrepitev, zdravnika in drugo medicinsko osebje na dosegu roke. Vsi nato zelo hitro ukrepamo z enim ciljem – da bosta na koncu tako mama kot otrok dobro.
Večina žensk se danes odloči za spremstvo pri porodu. Kakšna je vloga spremljevalcev?
Res je, večina porodnic se danes odloči za spremljevalca oz. spremljevalko pri porodu. Največkrat je to partner oz. oče otroka ali kakšna druga oseba, ki jo porodnica dobro pozna. Vsi vemo, da se ljudje ob znanih in dragih osebah počutimo varnejše in jim zaupamo, zato imajo spremljevalci v porodni sobi pomembno vlogo, zlasti kot psihična opora porodnici. Tako je prisotnega manj strahu, porodnice lažje povedo svoje želje oz. spremljevalci preberejo mimiko njihovih obrazov in brez uporabe besede vemo, kaj ženska v tistem trenutku potrebuje. Velikokrat spremljevalci sicer dvomijo o svoji pomoči, češ "saj nisem nič naredil/-a". Dovolj je že to, da so prisotni, porodnico držijo za roko, jo zmasirajo, ji ponudijo tekočino, namenijo pozitivne besede ...
Takoj po porodu sledi rezanje popkovine, ki je zdaj v domeni spremljevalcev, babica pa oceni novorojenčkovo stanje po t. i. Apgarjevi lestvici. Nam lahko na kratko razložite?
Ja, takoj po porodu babica položi dojenčka na trebuh porodnice in oceni novorojenčka glede na izgled. Stanje dojenčka ocenimo po t. i. Apgarjevi lestvici (po ameriški anesteziologinji Virginii Apgar, ki je to točkovanje iznašla leta 1952, da bi ocenila učinke porodne anestezije na dojenčke, op. a.), po točkah od 1 do 10. Sedem točk in več pomeni, da dojenček ne potrebuje nobene pomoči za trenutno preživetje. Pri ocenah 4–6 gre večinoma za dojenčke, ki potrebujejo pomoč, stimulacijo pri dihanju. Pri treh točkah in manj pa otrok potrebuje reanimacijo. Ocenjuje se dihanje, srčni utrip, tonus (koliko miga, brca), njegovo vzdražnost (kako poskuša izkašljati plodovnico, ki se mu je nabrala v ustih) ter barvo kože.
Kaj pa po porodu, na kaj naj bodo mamice pri sebi pozorne? Kakšne spremembe telesa se dogajajo?
Ožje poporodno obdobje traja devet dni po porodu, širše pa šest tednov. Že naše babice, ki so živele v povsem drugih razmerah, so včasih govorile, da se je treba paziti, "saj šest tednov po porodu smrt pod posteljo leži". In dejansko je še pred par desetletji v poporodnem obdobju umrlo veliko žensk zaradi povsem banalnih stvari, ki ob današnji medicini gotovo ne bi bile vzrok smrti.
Mamice morajo biti po porodu pozorne predvsem na poporodno čiščo. Ta traja večinoma nekje do šest tednov, ko sledi prvi ginekološki pregled. Za čiščo naj uporabljajo visoko vpojne in zračne predloge oz. vložke, narejene iz koži prijaznih materialov. Prav zato sama priporočam predloge Abena Maternity Pads ter udobne mrežaste hlačke, ki se lahko operejo in uporabijo večkrat, ali bombažno spodnje perilo. Čišča je prve tri dni res intenzivna, nato pa mora nekje v roku šestih tednov izzveneti, pri čemer lahko kmalu sledi že prva menstruacija. Ko enkrat čišča pojenja, naj bodo pozorne na pojav morebitne nove sveže krvavitve ali krvavitve s koaguli, torej s prisotnostjo večjih krvnih strdkov. Prav tako morajo biti pozorne na neprijeten vonj čišče ali pojav močnih bolečin v trebuhu.
Po porodu velja pozornost nameniti tudi dojkam. Lahko se pojavijo vnetja, kot je mastitis, hujše poškodbe bradavic ali glivične okužbe, kot je sor, ki se kaže s poškodbami bradavic, otrok pa ima v ustih bele obloge, je razdražljiv, jokav ...
Skratka, mamice po porodu potrebujejo mir, počitek in naj se izogibajo obljudenih mest, saj je njihov imunski sistem zaradi hormonskih sprememb in napora oslabljen. Uživajo naj dovolj tekočine, pestro prehrano in bodo pozorne tudi na splošno in psihično počutje. Psihološke težave, ki se kažejo na primer z izjemno povečano jokavostjo, negativnimi mislimi, besedami, so vse pogostejše in treba jih je obravnavati. Tu imajo izjemno vlogo partnerji, družinski člani, lahko tudi patronažna sestra, da te znake prepoznajo in poiščejo pomoč pri osebnem zdravniku, ki bo svetoval, kako naprej.
Vloga babica pri porodu je izjemno pomembna in v bistvu, če gre porod gladko, babica vodi celoten porod, brez prisotnosti zdravnika. Zakaj ste se odločili za ta lep, a hkrati izjemno odgovoren poklic?
Predvsem moraš imeti ta poklic oz. kar poslanstvo rad. Ko sem izvedela, da babištvo obstaja, sem se odločila, da je to to in o drugih možnostih sploh nisem razmišljala. Že od otroštva me navdušuje narava, kako je vse do potankosti domišljeno. Kako se točno določene stvari zgodijo v točno določenem trenutku, da pripeljejo do točno določnih dogodkov. In prav tak je tudi porod, ki me fascinira že od malih nog.
To poslanstvo me izpolnjuje in me napolni z zadovoljstvom, da sem naredila nekaj dobrega in nekomu pomagala. Ko gre vse po načrtih, je to neopisljiv občutek. A tudi, ko se ne izteče vse dobro, ko se morajo starši soočiti s tragičnim izidom, mi ni težko biti zraven in čustvovati z njimi. To, da sem lahko ob njih kot neka čustvena opora, se mi zdi zelo dragocen občutek. Tega ne prinaša vsak poklic.
***
Polona Farkaš je univ. dipl. babica in mednarodno certificirana svetovalka za dojenje (IBCLC) z 11-letnimi izkušnjami babištva v Bolnišnici Postojna ter vsa ta leta tudi del šole za starše, ki opolnomoči starše z informacijami pred prihodom dojenčka/-ov. Že od malih nog jo fascinirata narava in porod, zato je najprej želela postati veterinarka, saj je kot deklica vedno opazovala domače živali in povsem sama pomagala na svet malemu jagenjčku že v 3. razredu osnovne šole, kar jo je napolnilo z neverjetnimi in izpolnjujočimi občutki. Kasneje, ko je izvedela za babištvo, ni bilo več dileme o izbiri študija.