O gibalnem razvoju s fizioterapevtko Nino: "Vsak dojenček ima en cilj – da shodi."

Vsak dojenček je drugačen in bo določene razvojne mejnike osvojil ob svojem času, zato je najpomembnejše, da je starš prisoten, opazuje svojega dojenčka in njegove odzive. Obenem je treba čim bolj omejiti uporabo škodljivih pripomočkov, svetuje diplomirana fizioterapevtka Nina V. Pečnik.

Po njenih besedah dojenček za zdrav gibalni razvoj potrebuje čvrsto blazino, ki dojenčku omogoča dober oprijem. Poleg trdne podlage pa seveda prisotnega starša, ki z njim preživi čas, se z njim igra, zabava, pogovarja, mu poje in ga stimulira. » Tako lahko starš tudi hitro opazi, ali je z dojenčkom vse v redu. Zdrav dojenček bo vzpostavil očesni stik, se odzival, se nasmehnil, začel posegati z rokicami proti nam,« poudarja.

Gibanje je način komunikacije dojenčka s svetom

Gibanje je po njenih besedah način komunikacije dojenčka s svetom. »Z gibanjem se dokazuje ustrezen razvoj, zdravstveni delavci pa tako najlažje vidimo, ali razvoj poteka v redu. Če se opazijo
zaostanki v razvoju, lahko pediatri hitro reagirajo in otroka napotijo v razvojno ambulanto, v razvojni ambulanti pa naprej na nevrofizioterapijo.  Starši naj morebitno usmeritev v razvojno ambulanto vzamejo za dobro, saj to pomeni, da so v dobrih rokah,« dodaja fizioterapevtka Nina.

Otrokovo bistvo smo starši, ne škodljivi pripomočki

Sama ima veliko izkušenj s preventivo. Žal opaža veliko dojenčkov, ki se rodijo povsem zdravi, vendar so lahko zaradi nevednosti staršev in prekomerne rabe različnih otroških pripomočkov kasneje napoteni v razvojno ambulanto.

Do tega lahko pride zaradi škodljivih pripomočkov in neupoštevanja načel pravilnega rokovanja z dojenčkom (pravilno odlaganje in dvigovanje dojenčka preko boka, nošenje v pravilnih položajih, da je dojenček ustrezno podprt, pravilno previjanje, obračanje na trebušček že od rojstva naprej), prezgodnjega posedanja otroka, vodenja otroka za roke in podobno. »Vse te napake se seštevajo in lahko pripeljejo do neustreznega gibalnega razvoja otroka,« poudarja fizioterapevtka Nina.

  • Kako veste, da se otrok pripravlja na plazenje? Preverite nekaj znakov v blogu na tej povezavi.

In kateri pripomočki niso priporočljivi? Neustrezni pripomočki za nošenje, ki ne nudijo zadostne opore dojenčku (na primer razni kengurujčki), različni gugalniki, počivalniki, hojice in podobni pripomočki. »Tudi lupinica je namenjena vožnji v avtu, da otroka zaščiti v primeru morebitne nesreče, ne pa dolgim sprehodom z dojenčkom po parku,« poudarja in dodaja, da tega včasih ni bilo treba poudarjati, saj vseh teh pripomočkov ni bilo na voljo. Ob poplavi vse otroške opreme, ki je danes na voljo, pozabljamo, da smo bistvo otroka starši.

Vsak dojenček ima en cilj – da shodi

Pomembno je, da so starši ozaveščeni in da znajo prepoznati, katere pripomočke dojenček zares potrebuje. Vsak dojenček ima en cilj – da shodi, kar je zapisano v njegovih genih, zato ne gre prehitevati njegovega naravnega tempa razvoja.

»Ne posedajte dojenčka, saj mu s tem odvzamete kakovost drže in gibanja. Dojenček se bo usedel sam, ko do dovolj okrepil mišični steznik, nato pa bo zelo hitro po samostojnem sedenju tudi vstal in
kobacal,« poudarja.

  • Vsak otrok gre čez faze gibalnega razvoja ob svojem času, na kar ne vpliva le stopnja razvoja, ampak tudi njegova osebnost. Zato se lahko posamezni mejniki zgodijo v različnem starostnem obdobju, navadno pa si sledijo takole:

    ✔ Ležanje na hrbtu in ohranjanje sredine.
    ✔ Poseganje z ročicami proti sredini, po predmetih, prijemanje.
    ✔ Pasenje kravic.
    ✔ Obračanje s hrbta na trebuh.
    ✔ Obračanje s trebuščka na hrbet.
    ✔ Rotiranja okrog in okrog svoje osi na trebuščku, pri čemer je pomembno, da se dojenček obrača v obe smeri.
    ✔ Plazenje, najprej navadno nazaj, nato naprej. Pomembno je, da se plazijo simetrično.
    ✔ Sedenje.
    ✔ Kobacanje.
    ✔ Stanje in hoja ob opori levo in desno (kot rakovica).
    ✔ Hoja naravnost, brez opore.

Po mnenju fizioterapevtke Nine je najboljše, da je otrok pri osvajanju gibalnih mejnikov bos, da dobi skozi podplatke čim več senzornih izkušenj in da se ti primerno oblikujejo. Tudi za hojo po raznolikih podlagah, kot so kamenčki, trava, gozdna tla s koreninami priporoča bosonogo hojo. Ko se shladi pa čeveljčke, ki so tako mehki, da jih lahko zmečkamo v roki.